13.01.2023

V praksi se pogosto sprašujemo, kdaj pri poslovanju uporabljamo splošno pravilo in kdaj posebna pravila glede kraja obdavčitve pri storitvah. Eno temeljnih načel v sistemu DDV je ozemeljsko načelo. Po tem načelu se v Sloveniji plača DDV od prometa, opravljenega na ozemlju Slovenije, oz. tistega, ki se obravnava, kot da je opravljen na ozemlju Slovenije. Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1; Uradni list RS, št. 13/11 in nasl.) vsebuje več pravil o kraju obdavčitve pri storitvah:
• splošna pravila in
• osem posebnih pravil.

Pri ugotavljanju, po katerem pravilu se obdavči posamezna storitev, vedno najprej preverimo, če storitev po vsebini sodi v katero od osmih posebnih pravil. Če storitve ne najdemo med posebnimi pravili, uporabimo splošna pravila.

Kraj opravljanja in s tem obdavčitve storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, je po splošnem pravilu po 25/1 ZDDV-1 kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če takega sedeža ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče. Pri tem se uporablja mehanizem obrnjene davčne obveznosti (Reverse Charge).

Ko zaračunamo storitev, ki se obdavčuje po splošnem pravilu, moramo na računu navesti obvezno klavzulo: »Obrnjena davčna obveznost« ali »DDV ni obračunan, ker gre za obrnjeno davčno obveznost po splošnem pravilu po 25/1 ZDDV-1 ali členu 44 Direktive sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu DDV.« Klavzulo lahko navedemo tudi v angleškem jeziku: »Reverse Charge«.

Podatki o opravljenih storitvah, obdavčenih po splošnem pravilu in zaračunanih davčnim zavezancem v druge države članice EU, se vpišejo v rekapitulacijsko poročilo v polje A6.

Tudi ko zaračunamo storitev davčnemu zavezancu v tretjo državo ali ko prejmemo storitev od davčnega zavezanca iz tretje države, uporabimo splošno pravilo na enak način. Tako je tudi v tem primeru kraj opravljanja in s tem obdavčitve storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, po 25/1 ZDDV-1 kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali stalno oziroma običajno prebivališče.

Navajamo nekaj zgledov uporabe splošnega pravila:

Zgled 1: elektronske storitve za slovensko podjetje
Podjetje iz ZDA proda aplikacijo ZOOM slovenskemu podjetju z identifikacijsko številko za DDV in (napačno) obračuna 22 % slovenski DDV.
Gre za elektronsko storitev. Slovensko podjetje po splošnem pravilu od neto zneska brez DDV obračuna slovenski DDV. Če ima pravico do odbitka, si obračunani DDV tudi odbije kot vstopni davek.

Zgled 2: spletni seminar za slovensko podjetje
Podjetje iz Srbije izvede webinar preko spleta, ki se ga udeleži zaposleni iz slovenskega podjetja z identifikacijsko številko za DDV. Na računu od kotizacije obračuna srbski DDV.
V tem primeru ne gre za elektronsko storitev. Kotizacija za webinar se obdavčuje po splošnem pravilu. Slovensko podjetje od bruto zneska z vključenim srbskim DDV obračuna slovenski DDV. Če ima pravico do odbitka, si obračunani DDV tudi odbije kot vstopni davek.

Zgled 3: oglas za irsko podjetje
Slovensko podjetje z identifikacijsko številko za DDV zaračuna oglas irskemu podjetju z identifikacijsko številko za DDV in po splošnem pravilu ne obračuna DDV. Na računu napiše klavzulo: „Reverse Charge". Račun vpiše v KIR (10), obrazec DDV-O (12) in RP-O (A6).
Irsko podjetje obračuna irski DDV.

Zgled 4: montaža stroja za švicarsko podjetje
Slovensko podjetje z identifikacijsko številko za DDV opravi za švicarsko podjetje z identifikacijsko številko za DDV montažo stroja v Angliji. Slovensko podjetje po splošnem pravilu na izdanem računu ne obračuna DDV in napiše klavzulo: »Reverse Charge«. Račun vpiše v KIR (27), ne pa v obrazca DDV-O in RP-O.